Ferata je speljana pod kraškim robom in ponuja različne tipe razčlemb, od poličk, spodmolov, plošč, razpok, zajed, celo strehe (ki se ji sicer ferata izogne), čez katere gremo tako v smeri navzgor kot v smeri navzdol in seveda vodoravno.
V smeri vzhod-zahod ponuja tri težje dele v smeri navzgor, ter lepo ogrevanje na začetku; poleg tega pa še 3 spuste, od tega je zadnji (na zahodni strani) pred prečenjem spodmola najtežji. Težavnosti teh treh težjih delov navzgor so med C in D, najtežji spust v tej smeri pa je C.
Poleg klasičnega feratarskega pristopa, ponuja ferata Bruno Biondi tudi možnost športnega poplezavanja s samovarovanjem na jeklenicah. Težavnost je večinoma 3, ponekod do 4, le na previsnem mestu (oznaka D) je težavnost mesta (če ga splezate prosto) 5a/b. Izjemen je tudi prehod od spodmolov in na platah vzhodno od njega, ki sicer ni tehnično težak, ampak ponuja izjemno "ponudbo" drobnih luknjičastih oprimkov. Tudi sicer je ferata prijazna zato, ker je oprimkov, raznih kahelj, luknjic, poči, robov, žlebičev, ipd. na pretek. Z zahodnega konca lahko skozi gozd prečimo po eni od treh potk do sosednjega dela stene, preko katerega tečeta drugi dve ferati (Nos in Zimska roža), ki pa nista niti tako zahtevni, niti tako dinamični, pripeljeta pa obe na rob, od katerega se lahko po poti št. 1 vrnemo do parkirišč.
Lep pohodniški pozdrav
Metod
Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbriši